Sprehod po zapusčeni tovarni ROG v Ljubljani je bilo pravo
nasprotje vsakdanjega kiča, ki ga je človek vajen skozi objektiv.
Pogled na zapuščeno tovarno sredi mesta ni nič kaj prijeten,
kaj šele sprehod poprostorih v njej. Misel na to, da je v
nekdanji lakirnici delala tudi moja stara mama, me kar malo
pogreje, kdo bi si mislil, da je bila to ena močnejših tovarn
v bivši Jugi. V vsem tistem smradu in smeteh razmetanih po
halah bi se človek moral načeloma počutil zelo neprijetno.
Nasprotno! Pravzaprav je bivša tovarna, kakor zgleda v razsulu,
bol živa kakor bi si kdorkoli lahko zamislil.
V njej je koncertna dvorana, hala v kateri se kdaj pa kdaj
posname tudi kakšen spot, skate park poln skejterjev alergičnih
na fotografe in celo prebivalca ima. Jp, Irfan Beširovič si je celo
našel svoj mali kotiček pod veliko streho kjer uživa svoje življenje
v drugem svetu. Edino kar pogrešajo vsakdanji obiskovalci ROG-a je
seveda elektrika, ki jo je mestna občina odklopila in kar močno
omejuje dogajanje v koncertni dvorani in v drugih prostorih.
Upam, da se bo nekoč našla kakšna brihtna glava in spravila to
propadajočo legendo v zagon. Mogoče postane druga Metelkova,
mogoče obljubljeni skate park ali pa nov šoping center kar je
danes nažalost zelo v modi. Kar me najbol preseneča je pa to
da sem opazil, polek glasbenih, športnihin,"umetniških" aktivnosti,
samo eno dozo, ki je bila bol za okras kakor pa za zares.
Narkomanov ni, je le klapa skejterjov in glasbene skupine, ki redno
nalivajo nafto v agregat, ki je za njih dragoceni vir energije in
s tem način življenja...








